Modrost belo modrega žarka
Lepa, lesena, mavrična, majhna hiška sredi neokrnjene narave. Na vzhodni strani razigrani potoček s svojo jutranjo pesmijo pozdravlja prebujajočo se naravo. Na severni strani na veliko zeha in se preteguje skrivnostni gozd. Pisane rože se hihitajo na okenskih policah in si pripovedujejo nočne dogodivščine. Pred hišo postavljen majhen, vendar močan labirint, ki ga je Mojna poimenovala Labirint vseprežemajoče Ljubezni. Na južni strani prostrani travnik, kakor prelestna lepotica ponuja svoje barve zapeljivim oblakom. Pred teraso na mehki, z roso prepojeni travi, stoji gola Mojna. Mirno zre proti prebujajočemu se Soncu, tiho poje, se nežno ziba z boki in roke vije proti nebu.
“Sonce se je prebudilo
in v trenutku poljubilo nov dan.
Rosne kaplje so se zalesketale v vsej svoji bleščavi
in od radosti zašepetale,
kako lepo se je dati prelestnim cvetlicam,
da lahko razprejo svoje mavrične cvetove
in se bohotijo v vsej svoji veličastnosti, s katero jih je obdaril Bog.”
(Iz knjige: Teci, Amai, teci, V. Kukić, 2015)
Njene bose noge se prepuščajo poljubom rose, njeno golo telo objema in ljubkuje lahen veter, njeno srce utripa v ritmu njenega ljubljenega, ki še sladko spi. Tako povezana s čudesi Stvarstva, se odpravi proti labirintu. Okoli nje razigrano letajo njeni zvesti spremljevalci, njeni ljubimci, njeni beli metulji.
»Nekje sredi polj, kjer letajo beli metulji
in sedajo na drobne cvetke,
ki sanjajo o večnosti,
tam sem tudi jaz,
kot jutranja rosa sedam na nežne cvetove
in krhka krilca metuljev,
previdno, da jih ne polomim.«
(Iz knjige: Teci, Amai, teci, V.Kukić, 2015)
Pred labirintom se zazre v njegovo središče, v njegovo srce. Z vso svetostjo se mu prikloni in zaprosi za dovoljenje za vstop. V srcu občuti prijetno energijo, ki ji šepeče: »Dobrodošla draga Mojna!« Ve, da jo labirint pričakuje. Prepusti se njegovi energiji, da jo lahkotno potegne proti osrčju. Od trenutka, ko vstopi, se vse popolnoma spremeni. Zlije se z drugimi ravnmi, čas se ustavi, telesa ni več, občutki izginejo, misli se ustavijo. Ko prispe do samega središča, jo vrtinčasta svetloba objame, jo posrka vase, dvigne od tal in v trenutku se znajde v nenavadnem prostoru, kjer lebdijo zlate krogle različnih velikosti. Prežame jo občutek domačnosti, da že od nekdaj pozna ta prostor. Te zlate krogle so kakor prividi. Z gracioznostjo se premikajo po prostoru in ustvarjajo posebno atmosfero. Popolnoma sama, a hkrati v mislih sliši izrečeno dobrodošlico nevidno stkanih besed. Tudi njeno telo je lahkotno in lebdi med svetlikajočimi kroglami, ki ji vsaka pripoveduje svojstveno zgodbo. Te zgodbe so popolnoma drugačne od teh, ki jih poznamo na Zemlji. Dotikajo se različnih svetov oziroma dimenzij. Vsaka dimenzija skrbi zato, za kar jo je Stvarstvo ustvarilo, hkrati pa se med seboj povezujejo in dopolnjujejo. Ko je tako lebdela, potovala v posebnem stanju, je začutila močan privlak. Popeljal jo je k prav posebni krogli, kateri sij se je razlikoval od drugih. Nad seboj je zagledala zlat par angelskih kril, ki se je izvil iz bleščeče bele krogle. Njena svetloba je bila tako mogočna, da je izžarevala veličastno belo-modrikasto svetlobo.
V mislih zasliši: »Draga Mojna, naša ljubljena sestra, ki gostuješ in se učiš življenja na materi Zemlji, kjer včasih ni lahko. Z vsem svojim spoštovanjem te pozdravljam in ti čestitam za pogum za bivanje na tvojem modro-zelenem planetu. Dobrodošla v tvoj pravi Dom. Srečni smo, da si v naši bližini. Ne skrbi, tudi ko si na Zemlji, pazimo nate. Smo tvoji varuhi v vsakem tvojem vdihu. Tvoji bratje in sestre imamo veliko prošnjo zate. Radi bi te prosili, da poneseš naše sporočilo v materialni svet matere Zemlje. Del našega znanja bi vam prenesli, da boste lahko pomagali Zemlji, ki kriči in potrebuje nujne spremembe, da se bo lahko hitreje obnovila ter posledično izboljšala pogoje življenja za vse ljudi.
Ne bo jih veliko, ki ti bodo želeli prisluhniti, vendar tisti, ki bodo pripravljeni, bodo lahko delovali za dobrobit celotnega vašega planeta. Večina človeštva je popolnoma zaslepljenega in je krenilo v povsem napačno smer. Vendar, še je čas, da se skupnimi močmi dotaknemo zasenčenih src mnogih in da se postavijo novi, boljši, kvalitetnejši temelji za bivanje na Zemlji. Če želiš in si pripravljena, bi ti prenesli Modrost belo-modrega žarka. Nič kompleksnega. Tvoja naloga bi bila, da se preko tebe ustvari portal z nami. Za vse ostalo bomo poskrbeli mi. V času transmisije bi mi s svojim visokim znanjem in idejami napajali prejemnike. Oni bi te ideje udejanjali, seveda v skladu z njihovo svobodno voljo in odločanjem o realizaciji projekta za dobrobit celotnega človeštva.
Vem, da se v tebi skriva ogromna moč in da boš z lahkoto prevajala energije, ki prinašajo človeštvu spremembe na bolje. Seveda, če bo človeštvo želelo slišati in udejanjati predloge iz naše strani.«
Po vrnitvi iz labirinta, ji po licih začnejo teči solze spominjanja.
Le kako je lahko spila čašo pozabe?
Skrivnostni nasmeh se je rodil na ustnicah. Saj se je pred njo odstrlo čudovito poslanstvo, na katerega je čakala leta in leta.
Vsa vznesena od spoznanja je stekla svojemu ljubljenemu in mu zapela čudovito pesem, pesem, ki jo je dobila kot darilo za Svet.
Objel jo je in še nekaj ur sta ostala tako objeta in izkušala energijo pesmi, ki poje o čisti Ljubezni.
Iz knjige: Razpiram krila, 2019
Če ste me začutili in bi želeli, da sem Vam v podporo na vaši poti, mi pišite na: info@amai.si